web analytics
 

Rudi Kirar – Nevrologični blog

Rudi Kirar, podjetnik, predavatelj, glasbenik in avtor knjige Nevrologična motivacija. Knjigo lahko zdaj kupite na www.rumene.eu

   Apr 15

Zakaj so Američani BOLJ USPEŠNI podjetniki smo kot mi?

Kdor se ne strinja z naslovom, naj sploh ne bere dalje. Sedaj bom zelo kritičen do vas spoštovani bralci. Moj cilj je, da imate nekaj od branja tega bloga. Kdor je nergač, bo nehal brati. Kdor je odprt, bo bral dalje …

Z vami bom v tem trenutku delil posebna spoznanja od izredno uspešnega podjetnika, vendar vas opozarjam! Morda se vam bodo zdele ideje enostavne. Morda si boste rekli ”ah, to že vem”, vendar se ne pustite ujeti v pasti takšnega razmišljanja. Vse velike stvari v življenju so enostavne. Morda se celo ne boste strinjali z menoj – škoda.

No, pa začnimo …

Včeraj popoldne sva se z Robertom dobila Starbuck caffee-ju na Rodeo Drive in se pogovarjala in pogovarjala več ur. Bilo je ODLIČNO!

Ljudje so odhajali, nočilo se je … midva z Robertom sva se pa v kotu še kar pogovarjala in pogovarjala …

Kaj vam želim najprej povedati, dragi prijatelji?

Slovenci delamo velike napake.

  1. TOČKA:

Slovenci v osnovi smo preveč sumničevi do drugih ljudi. Vse si želimo vedeti o osebi, preden bomo sodelovali z njo (vse navedeno velja tako za poslovno ali za osebno plat življenja).

Američane v osnovi ne zanima, kdo si in iz kje prihajaš ali kako uspešno podjetje imaš. Zanima jih samo nekaj: Kaj lahko sedaj narediš za njih? Kaj jim lahko ponudiš v tem trenutku? Ne razmišljajo preveč. So hitri.

Ugotovil sem, da Slovenci preveč razmišljamo. Se preveč dogovarjamo. Preveč sestankujemo. V bistvu pa je stvar popolnoma enostavna. Preizkusiš in vidiš ali deluje. Pač, riskiraš. Tako boš v kratkem času preizkusil precej precej več stvari kot tvoja konkurenca.

  1. TOČKA:

Slovenci smo mamini sinkoti. Vezani smo na mati domovino. Vezani smo na dom in na svojo zemljo. To je izjemno slabo za posel. Vse to se namreč odraža tudi na poslovnem področju.

Ko postavimo podjetje, se ga oklepamo. Namesto da bi ga pustili pri miru in šli delati dodatne posle. V Ameriki je to popolnoma logično: Ustvari novi projekt, zaposli ljudi in jih pusti pri miru. Naj delajo sami, ker so sposobni.

Ne bodi njihova mama. Naj se naučijo odgovornosti. Le tako bo postalo podjetje nekaj vredno.

Robert mi je povedal, da je lastnik več podjetij, ampak v nobenem ne dela. Ker pa je v nekaj letih ustvaril toliko podjetij, ima toliko poslovnih partnerjev, toliko kapitala, koliko strank, vsa ta podjetja zaradi teh bonitet poslujejo precej bolje, zato lahko tudi zaposlenim omogoči precej boljše plače in pogoje dela.

Skratka, na tak način vsi pridobijo.

Slovenci pa se raje držimo matere. Delamo in delamo in delamo na projektu in bog ne daj, da bi pogledali za novimi priložnostmi in ZAPUSTILI vsaj za kratek čas svoje podjetje.

Ne naučimo svojih ljudi delati samostojno, ker stalno bedimo nad njimi. Kot mati bedi nad svojim dojenčkom. Pa naj padejo. Se bodo vsaj naučili samostojno opravljati svoje delo – kdor si bo to želel.

V Ameriki je sistem razmišljanja popolnoma drugačen. Preživi ali umri. Da, prav ste prebrali. Kruto. A drugače ne gre.

Sicer se vsi oklepamo matere, v tem primeru je mati lastnik podjetja in enako lastnik podjetja se do zaposlenih obnaša kot do svojih otrok.

Vidite kakšna neumnost je to?

To ne pomeni, da lastnik svojih zaposlenih ne spoštuje in da jih nima rad. To ne pomeni, da jim kdaj ne pomaga. To samo pomeni, da gremo tukaj korak dlje. Ne biti čustveno vezan in celo obsesiven. Če je protokol dela jasen, naj vsakdo opravlja svoj del posla, in tako se bomo bolj približali Ameriškemu načinu dela. S tem pa bo podjetje vredno precej precej več.

Kratek povzetek:

  1. Slovenci, ne bodite preveč sumničevi, raje več riskirajte!
  2. Slovenci, postavite podjetje, zapustite podjetje, iščite dodatne posle.

 

 

Pošljite ta članek vašim prijateljem zdaj, ker z novim znanjem lahko pomagate sebi in drugim do večjega uspeha ter zadovoljstva v življenju. Avtor: Rudi Kirar, Rodeo Drive (Beverly Hills), 14. 4. 2014

You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. Both comments and pings are currently closed.