web analytics
 

Rudi Kirar – Nevrologični blog

Rudi Kirar, podjetnik, predavatelj, glasbenik in avtor knjige Nevrologična motivacija. Knjigo lahko zdaj kupite na www.rumene.eu

   Avg 23

Rudi Kirar: Darilo za rojstni dan

Zanimivo…

Ena zelo posebna oseba mi je danes rekla, da so moje metode doseganja ciljev pompozne, drugačne in da se bodo morali ljudje enostavno navaditi tega. To mi je prav polepšalo ta dan. Namreč, danes je moj rojstni dan in verjetno se je moralo danes zgoditi nekaj posebnega, drugačnega, da sem si vzel nekaj minut za pisanje tega članka.

V prejšnjem članku sem pisal o strahu pred tem, kaj bodo rekli drugi. Danes pa sem ta strah na svoj unikaten način tudi premagal. Seveda, bilo je burno, ampak se je splačalo in to bi lahko bilo moje najlepše darilo za moj rojstni dan. Verjetno mnogi tega ne bodo razumeli, a vseeno.

Bošnjaki in Srbi nimajo težav s tem. So bolj temperamentni in ni jim problem povedati to, kar si mislijo, potem pa se umirijo in so zopet lahko prijatelji. Oni se ne bojijo toliko, kaj bodo rekli drugi, saj si vse zelo odprto povedo med seboj. Tako v grlu nimajo cmoka in tako jih ne stiska v prsih. Po raziskavah sodeč, je tudi najmanj samomorov v teh predelih, depresij in celo stresa, ter celo manj bolezni, ki so povezane s stresom. Do neke mere imajo vse kulture vcepljen ta strah, saj le ta obstaja že iz pradavnine. Slovenci pa smo tukaj zelo zaprti vase, ne povemo svojega mnenja in predvsem nas je strah, kaj bodo rekli drugi o našem vedenju ali početju.

 

Tudi življenje je darilo, zato bodi hvaležen tistemu, ki ti ga je dal.

 

Mnogi se bojijo kritik na svoj račun, saj potem mislijo o samemu sebi, da so najslabši ljudje na tem svetu. Ne dojamejo pa, da kritika vedno leti samo na njihovo vedenje ali določene njihove pomankljivosti ali napake, katere niti ne rabijo popraviti. Bila je zgolj kritika. Nikoli pa ljudje ne bi smeli izgubiti občutka za to, da so nekaj vredni. Ta občutek si lahko dajo sami in nihčne drug jim ga ne more dati. Ljubezen do samega sebe si moraš dati sam in ne čakati, da te bo najprej imel rad nekdo drug. V nasprotnem primeru boš vedno dvomil vase in bo tvoje dobro počutje odvisno od drugih ljudi. Če bo kritika, se boš počutil obupno in v izrednem primeru ti bo to odvzelo tudi voljo do življenja. To pomeni, da brezpogojne  ljubezni do samega sebe ne gojiš. No, in tako se takšno razmišljanje lahko prenaša iz roda v rod.

Vsak človek je unikatno in popolno bitje. Dojenčka drugi ljudje vidijo izključno kot popolno živo bitje. Ko pa ta dojenček odraste v odraslega človeka, pa naredi tudi veliko različnih napak in zato ga ljudje včasih kritizirajo. Pomembno pa je, da kritika vedno leti na njegovo osebnost, na njegovo objašanje, na njegova dejanja in nikoli ne na njegovo prvinsko bitje, ki pa je tisti dojenček (samo da je sedaj ta dojenček zrasel v višino).

Vsak človek je unikatno bitje in vsak človek dela napake. Kritizirati je potrebno vedno samo njegova dejanja in ne njega kot bitje. Vsak človek v določenem momentu tudi odreagira po svojih najboljših zmožnostih. Čeprav včasih zgleda, da temu ni tako in da bi lahko odreagiral boljše, je to zmotno mišljenje. Včasih so dejanja nedopustna, a to še vedno ne spremeni dejstva. Vsi delamo napake. Tudi mame delajo napake pri vzgoji svojih otrok, a mama vseeno hoče vedno najboljše za svojega otroka. Morda otroku njeno vedenje pusti kakšne posledice v odrasli dobi, a v odrasli dobi je otrok odgovoren za sebe in bi ji moral oprostiti. Mama pa bi tudi morala oprostiti, pa ne njemu, ampak sama sebi. Vsak človek dela po svojih najboljših zmožnostih v danem trenutku. Vsak človek pa daje drugim ljudem pozitivne stvari in prav tako negativne. Pomembno je, da si znamo oprostiti in iti naprej. Sicer ostane nerazrešena rana, pred katero se tako zelo skušamo skriti a nas preganja kot nočna mora v sanjah in to celo življenje.

Včasih nisem razumel tega koncepta oproščanja samemu sebi. Danes to precej bolj razumem. Vsi smo v redu. Naša dejanja pa so včasih dobra, včasih slaba. Vedno je mešanica obojega. Zato je nesmiselno vleči nekaj iz preteklosti naprej v sedanjost.

Šokantna resnica: včasih si mi sami za določena dejanja ne oprostimo, med tem ko so nam že vsi drugi oprostili. Samo mi smo še ostali v zameri s samim seboj, kar je smešno, kajne? Jaz sem nasploh oseba, ki zelo hitro oprosti napake drugih. Sem sicer zelo kritičen do njih, a potem jih zelo hitro sprejmem. Seveda, saj je to moja odgovornost da sprejmem in grem naprej. Vsaka negativna, kot tudi pozitivna izkušnja te bogati. Če jaz ne bi imel toliko različnih izkušenj v življenju, danes ne bi bil tukaj, kjer sem. V bistvu sem celo hvaležen za vse to, kar sem dobil. Če bi se še enkrat rodil, si ne bi želel hoditi po drugi poti. Izbral bi ista starša, isto okolico in iste prijatelje. Marsikdo pa si misli, da bi si želel hoditi po drugi poti. Nikakor ne. Če bi lahko zopet izbiral, bi šel zopet po isti poti. To pove marsikaj…

Ljudje, ki so me v mladosti obkrožali, so bili krasni ljudje, ki so mi dajali različne preizkušnje, katere so me pripravile na življenje, katerega živim danes. Te izkušnje so mi dale to, da ne morem živeti povprečnega življenja, zato vedno stremim k ustvarjanju bogatega življenja. To je bilo ključno.

No, vidite, tako da je moj rojstni dan popoln. Dobil sem darilo v obliki spoznanja, katerega ne morem kupiti z denarjem. Življenje nam včasih daje darila v preoblekah hudiča. To ni samo nekakšno sranje o pozitivnem razmišljanju. Včasih se to dejansko zgodi.

Če še enkrat ponovim nauk…..

Ni važno, kaj govorijo drugi o vas. Premagajte ta strah in vaše življenje bo precej bolj bogato znotraj vas in tudi izven vas. Izražajte se tako, kot vam paše. Delajte to, kar vam paše, saj je to življenje samo vaše.

Če kdo reče kaj slabega o vas, se spomnite, da ste vi popolnoma v redu oseba, tako kot ste bili popolnoma v redu dojenček. Zavedajte se tudi, da kritike ljudi niso nič slabega. Včasih kritike niti ne razumete najbolje. Morda vam je neka oseba nekaj rekla in ste vi to razumeli popolnoma drugače. Včasih je kritika tudi neupravičena. Dejstvo pa je, da se morate spomniti na to, kar vi v resnici ste – normalno in popolno bitje. Vsako bitje pa ima tudi karakter. Ta pa ima tako pozitivne, kot tudi negativne plati. Toliko, kot imate pozitivnih, imate tudi negativnih. Nikoli v vas ne prevladuje samo en pol.

Za zaključek: Včasih boste morali narediti kaj norega, da se bo vaš cilj uresničil. Včasih boste morali narediti kaj nelogičnega, da se boste premaknili na višjo stopničko. Včasih boste morali celo malo pasti, da boste potem lahko zrasli. Storite to, vseeno.

Avtor: Rudi Kirar, 23.8.2015

 

 

You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. Both comments and pings are currently closed.